Zgodbe iz ruševin: »Usedla sem se na kamen in zajokala«

Pred 50 leti je Posočje (pre)tresel potres, ki je vplival na arhitekturno podobo vasi in razvoj družbe. Naravna nesreča je presekala normalnost vsakdana in prisilila ljudi v prilagoditev na novo realnost. V okviru študijskega krožka Zgodbe iz ruševin poslušamo, pripovedujemo in pišemo zgodbe o medsebojni solidarnosti in razvoju odpornosti skupnosti, ki je vplivala tudi na odzivnost na kasnejše naravne nesreče v Posočju. Zanimajo nas pričevanja otrok in mladih, ki so potres doživeli skozi svoje oči, ter njihovi današnji pogledi na obdobje, ki jih je pomembno zaznamovalo.

Majhna vasica Podbela ob reki Nadiži je imela pred potresom okoli 60 hišnih številk. Hiše so bile kamnite, strehe pokrite s korci, vsaka je imela lesen gank. Značilne so bile ozke poti med hišami, imenovali smo jih landrone. Pozimi se je v hišah kurilo samo v kuhinji, drugod po oknih so se risale ledene rože. Skoraj vsak dan je v vasi dišalo po polenti, ki je bila glavna jed vaščanov. Stranišč v nekaterih hišah ni bilo, zato so v ta namen ob potoku stale lesene ute. Vas je imela tudi trgovino z manjšo pivnico. Med tednom je samevala, saj so moški delali daleč od doma in se vračali le konec tedna. Žene so bile gospodinje, skrbele so za otroke, živino in delale na polju.

Za trgovino je bilo igrišče z dvema zidovoma, ki edina stojita še danes in nas spominjata na otroška in mladostniška leta. Zraven je bilo tudi balinišče, predvsem za starejše vaščane.

Do 4. razreda osnovne šole smo hodili peš v sosednjo vas Borjana, oddaljeno tri kilometre. V višje razrede pa tudi, najprej peš navkreber v Stanovišče in od tam v Kobarid z avtobusom. K verouku in k maši smo hodili v Sedlo. Hoje nam v otroštvu prav gotovo ni primanjkovalo.

Zime smo preživljali na snegu, ob mrzlem vremenu pa smo sedeli ob topli peči in ličkali koruzo ali prebirali fižol. Dekleta smo štikale (vezle). Imenovali so nas čečice, kasneje pa bejske čeče.

V vasi sta imeli samo dve hiši televizor. Večkrat smo ob večerih pokukali k njim.

Pomlad je prinesla delo na polju, kjer smo veliko pomagali tudi otroci. Nestrpno smo čakali poletne počitnice, ko se je začelo kopanje v Nadiži, peka krompirja in koruznih storžev ter lovljenje škorcev. Za sončenje smo oblikovali kar ležalke iz ploščatih kamnov. Seveda smo se lahko zabavali samo takrat, ko ni bilo košnje. Poletje smo popestrili tudi z nabiranjem zdravilnih zelišč. Posušene smo prodajali v trgovino in s tem zaslužili za  priboljšek, pa še za šolske potrebščine je ostalo.

Živina je bila v hlevih v hiši, večkrat tudi pod kuhinjo. Senikov je bilo v vasi le malo, zato smo delali v senožetih kope. Nekatere senožeti so bile oddaljene tudi več ur hoda, tako da je bilo pozimi spravilo sena na ramenih preko deroče Nadiže še posebej težko opravilo.

Tanka meglica se je vila po dolini in naznanjala prihod jeseni. Začelo se je spravilo pridelkov. Imeli smo tudi trgatev trt, ki so se vile okoli gankov in hiš.

Vas je imela tudi karavlo. V njej je bilo okoli 20 graničarjev, ki so budno pazili, da predvsem otroci ne zaidemo preveč na območje z omejenim gibanjem na meji z Italijo.

Leta 1974 sem prvič odšla od doma. Vpisala sem se na vzgojiteljsko šolo v Idriji. Vedno sem imela rada otroke.

Bil je četrtek, 6. maja 1976, zvečer. Bila sem v disko klubu v Idriji – izhod smo imeli do 22. ure. Prevrnili so se zvočniki, bežali smo na prosto in nazaj v dijaški dom. Zjutraj so nam povedali, da gremo dijakinje iz Posočja domov. Telefonov ni bilo, še manj prenosnikov. Vožnja se mi je zdela še daljša kot običajno. Bila sem vznemirjena in se spraševala, kaj je z mojim domom. Hitela sem po bregu proti vasi, prišla sem do hiše – bila je porušena. Usedla sem se na kamen in zajokala.

V tistih težkih trenutkih je veliko ljudi priskočilo na pomoč. Najprej gre zahvala vsem aktivnim vaščanom in prebivalcem nekdanje države Jugoslavije za nesebično pomoč. Prav posebna zahvala pa tudi našim graničarjem, ki so nam pripravljali tople obroke.

Takrat sem prvič jedla džuveč.

Postavili so šotore in razdelili odeje. Bil je zelo mrzel maj. V vrsti smo čakali na cepljenje proti tetanusu. Noč sem preživela v šotoru na trdih tleh, ob boleči roki in glasnem smrčanju domačinov. To so trenutki, ki jih ne pozabiš nikoli.

Vrnila sem se v dijaški dom. Stara sem bila 17 let.

Kmalu so pripeljali Adria prikolice, postavili lesene barake in prvo montažno hišo. Predelan star avtobus je služil domačinom za začasno trgovino in bar.

Poletne počitnice so bile tokrat drugačne. V prijetni družbi smo se s fičkom vozili na zabave, da smo vsaj nekoliko pozabili na nesrečo, ki nas je zadela. Spravilo sena in kopanje v reki je popestrilo poletne dni.

Bila sem mlada in razigrana, le občasni popotresni sunki so me opomnili na naravno katastrofo.

Pri starejših vaščanih je bilo opaziti, da ni več iskric v očeh. Sedeli so negibno in razmišljali, kaj nas bo še zadelo. Žrtev potresa ni bilo, je pa žalost zajela veliko vaščanov.

Potres v septembru je dokončno porušil vas. Bila je sobota, hiše so se rušile in bilo je veliko prahu ter dima. Tla so se tako močno tresla, da se je starejši vaščan oklepal drevesa. Podbela je postala ena sama velika ruševina. Ponovno so prvi priskočili na pomoč graničarji. Iz porušenih hiš so odnašali še uporabne stvari in reševali živali, ki so bile ujete v hlevih.

Delovna akcija je stekla. Pripeljali so gradbeno mehanizacijo. Ruševine stare vasi so odstranili in pripravili teren za novo vas. Glede na geološke ugotovitve je Breginjski potresno območje. Odločili so se, da postavijo montažne hiše Marles. Večino časa gradnje je deževalo. V spominu mi je ostalo, da, ko sem ob petkih vračala domov, nisem mogla do lesene barake zaradi obilice blata. Delavec me je dvignil in odnesel do doma. Z gradnjo so hiteli, saj se je zima hitro bližala.

V tem času so nas obiskovali številni občinski in državni predstavniki. Ustanovljena je bila komisija, ki je delila hiše glede na število družinskih članov. Ker smo bili petčlanska družina, smo dobili veliko hišo sredi vasi. Vaščanom so takoj dostavili štedilnike in peči, kuhinje in sobe pa so opremili s še uporabno opremo iz stare vasi. Takoj pomladi pa so začeli s prenovo pohištva. Kopalnica je bila v sklopu hiše. Z novo hišo in opremo so prišli tudi krediti. Začetki so bili za prebivalce zelo težki. Sčasoma so zaradi inflacije obroki postali bolj vzdržni.

Vas Podbela je z okoli 45 hišami dobila novo podobo.

Za živino so na koncu vasi zgradili velik sodoben skupni hlev, dobili so tudi nekaj potrebne mehanizacije.

Leta so tekla. Zaključila sem šolo, dobila službo in stanovanje ter se odselila.

Mladi so se poročili, otroci so se rodili in vasica je zaživela. Starši so se vozili v službo, otroci pa s kombijem v šolo.

Veliko starejših domačinov je umrlo. Kmetovanje ni bilo več glavna panoga v vasi. Na senožetih se je začela širiti robida, leske so se razbohotile. V skupnem hlevu je bilo vedno manj živine. Potrebe po krmi ni bilo.

Pravijo, da se s slabimi stvarmi zgodijo tudi dobre. Kljub vsemu se je naša vas počasi razvijala. S cestno povezavo do mejnega prehoda je postalo življenje v vasi lažje.

Naslednje leto sem se vrnila v rojstni kraj.

Veliko povpraševanja in gneča ob Nadiži v poletnih mesecih ter prepoved črnega kampiranja je spodbudilo idejo o izgradnji kampa in s tem ureditev turističnih razmer. Na vaškem odlagališču se je pričela gradnja kampa, ki so ga odprli leta 1994. Postavljena je bila prva majhna stavba s toaletnimi prostori in počitniška prikolica kot priročni bar. Na začetku je bilo manj obiskovalcev, prihajali so predvsem z Goriške in Krasa, ki so Nadižo poznali že od prej. Podbela se je začela tudi turistično razvijati.

Letos obeležujemo 50. obletnico potresa. Hiše, v katere smo se takrat vselili, so večinoma obnovljene. Vsaka ima prizidek, nizki in visoki zidovi rišejo meje med hišami. Vsaka ima svoj vrt, sadno drevje, okrasno grmičevje in cvetje. Vas je z leti pridobila novo podobo. Postala je turistična vas v Breginjskem kotu. Obiskovalcem ponuja dva kampa, velik taborniški prostor ter šest apartmajskih hiš. Urejenih je veliko kolesarskih poti. Leta 1998 smo iz ruševin dvignili tudi cerkvico svete Helene.

Na začetku vasi je lepo urejen bar. Včasih smo imeli tudi trgovino, ki pa je morala zapreti vrata.

V vasi je tudi nekaj vikend hišic, katerih lastniki so tako iz Slovenije kot iz tujine.

Mlada generacija si je po zaključku študija v glavnem poiskala službo drugje. Le redki so ostali doma. Ob vikendih, praznikih in poletnih počitnicah s svojimi družinami prihajajo nazaj. Takrat se sliši otroški živ žav in vas ponovno zaživi. Želim si, da bi bilo vse leto tako.

Pred potresom se je vas počasi, a vztrajno praznila. Predvsem zaradi zelo slabih povezav in pomanjkanja zaposlitev. Po potresu pa se je vse spremenilo. Dobili smo dobro cestno povezavo proti dolini in tudi proti Italiji. Ob nesebični pomoči državljanov bivše Jugoslavije in hitri izgradnji nove vasi so vaščani dobili novo upanje in priložnost, ki so jo izkoristili. Nekoč skoraj pozabljena vas je postala središče turizma v Breginjskem kotu. Vračajo se mlade družine in vas ponovno vse bolj živi.

Ponosna sem na svoje sovaščane, ki so z delom in optimizmom rešili svojo vas pred propadom.

Ne samo da se vas razvija, lahko je tudi zgled drugim, kako iz popolnega uničenja zraste nekaj dobrega in lepega.