Zgodbe iz ruševin: Organizacija in solidarnost ljudi ključni pri obnovi vasi

Potresne zgodbe, ki jih na Posoškem razvojnem centru oživljamo v okviru študijskega krožka Zgodbe iz ruševin, z nami tokrat delijo Lenka Brus, Emil Čušin, Silva Čušin, Zdenko Marcola in Jožica Terlikar.

Potres je nenapovedan gost. Ne potrka na vrata in ne pusti časa za pripravo. Pride tako iznenada, da ga človek v trenutku sploh ne more uzavestiti. Razum šele pozneje začne sestavljati razdrobljene vtise v smiselno zaporedje dogodkov.

6. maja 1976 je trinajstletni Emil z mamo v hiši preživljal običajen večer, ko so se par minut do devetih tla začela tresti. Vrata sobe so se zagozdila in ostala sta ujeta v hiši. Še danes si ne zna pojasniti, od kod je dobil moč, da je odprl vrata in stekel po stopnicah. Mama je našla pot skozi skedenj, korci so padali na tla tik za njo.

Zdenko potresa ni čutil. Zvečer je peljal sestro Ido na avtobus za Novo Gorico. Ko se je vračal proti domu, je šele iz prizorov ob cesti začel sestavljati, kaj se je zgodilo. Ljudje so stali zunaj hiš, »korci so bili na cesti pol metra na debelo,« pripoveduje.

Jožica je kot učiteljica živela v Tolminu, kjer jo je tresenje ujelo na ulici, med pogovorom s sodelavkama. Najprej je stekla v stanovanje in izklopila elektriko, nato pa naravnost v zavod[1], kjer so spali otroci. Vse so prenesli na dvorišče, kjer so skupaj z zaskrbljenimi učiteljicami, ki so vso noč bedele in po radiu poslušale novice, preživeli noč. »Zjutraj so prišli starši, eni so prišli pogledat, ene smo poklicali. In so jih odpeljali domov. Takrat je bilo čez 100 otrok.« Zjutraj je na avtobusni postaji zagledala očeta, komaj ga je prepoznala: »Pride … jaz nisem mogla verjeti. Čez noč je bil bel. Resnica, da je postal siv.« Njena prva misel je bila, da je umrla mama, čeprav o smrtnih žrtvah ni bilo nobenih poročil. Kasneje je razumela očetovo stisko. Življenje mu je že tretjič vzelo dom: »Dvakrat so mu ga požgali Nemci, zdaj še potres.«

Jožica je po potresu morala nazaj v Podbelo – v sklopu štaba civilne zaščite je bila zadolžena za organizacijo in koordinacijo obnove vasi v naslednjih mesecih.

Najprej je bilo zaradi poškodovanih hiš in popotresnih sunkov potrebno organizirati straže. Sprva je bilo to lažje, ko pa so se ljudje začeli vračati na delo, je postalo razporejanje straž vse težje, se spominja Jožica: »Ma kje imaš srce, da ga boš vpisal za stražo, ko mora zjutraj na šiht?«

Ko je enkrat tresenje popustilo, straž ni bilo treba več postavljati. Kljub temu so pazili na starejše, ki so se želeli vrniti v svoje hiše, čeprav te niso bile več varne.

Dneve po potresu je veliko deževalo. Platneni šotori niso zdržali vode. Da jih ne bi zalilo, so okoli njih kopali kanale. V šotorih ni bilo blazin, ljudje so spali na tleh.  

Kmalu za šotori so začele prihajati še bivalne prikolice. Po pripravljenih seznamih so družine razporejali tako, da je bila vsaka družina v svoji, ponekod sta si eno prikolico delili dve družini. Najpomembneje je bilo, da so bili ljudje pod streho.

Na pomoč je prišla tudi vojska Jugoslovanske ljudske armade. »Pride en vodnik. Majhen je bil in tako pomemben. Vojake je imel tako postrojene. Sem prišla in povedala, kam in koliko jih potrebujejo – sem vprašala prej, kje kdo rabi pomoč«, pripoveduje Jožica, »in … en čas gleda in se obrne: ›J…, nisem ja doživeo, da mi žensko komandu daje u vojski.‹«

Kmalu je začela prihajati tudi pomoč Rdečega križa. Hrano, odeje in drugo pomoč je bilo treba razdeliti pravično. »Veliko stvari so rešili tudi iz hiš, kjer se je dalo,« pojasni Jožica. »Celo postelje,« jo dopolni Zdenko: »Preden so hišo porušili, so nas obvestili. Vprašali so nas, če smo vse rešili. Posodili so nam tudi kamion, da smo lahko odpeljali tramove hiš.«

Poleti so Podbelo in druge vasi v Breginjskem kotu obiskovale različne komisije. Pregledovale so hiše in odločale, katere bo mogoče obnoviti in katere bo treba porušiti – katere bodo z rumeno in katere z rdečo oznako. Toda marsikdo ni hotel podpisati soglasja za rušenje. »Vseeno so upali …,« pravi Jožica. Zdenko pojasni, zakaj: »Ta stari ljudje, ki so ›probali‹ že Italijo, so se bali ›pufov‹. Bomo ›poštimali‹, samo nočemo kredita gor na glavo.«

Septembrski potres je zapečatil usodo vasi. Udeleženci se spominjajo, da je bil hujši od spomladanskega in pripovedujejo o poštarju, ki je tisti dan raznašal pošto. Ko je začelo tresti, je ravno prišel nad Podbelo. Videl je dim, slišal je kričanje. Sesedel se je in zajokal.

Jožica pripoveduje: »Zunaj sem bila, med hišami. Kamenje je padalo, prašilo se je. Gledala sem nad sabo, a kaj pade name.« V spominu ji je ostal predvsem strah, ko so se ob novem sunku dokončno podirale že poškodovane stavbe. Med kaosom in prahom ni vedela, kje sta njena starša in ali sta sploh na varnem.

Po tem potresu sta kraj s helikopterjem obiskala Sergej Kraigher in Lidija Šentjurc[2]. Kmalu zatem je padla dokončna odločitev. »Podbelo se ruši,« povzema Jožica.

Nove hiše so razdelili glede na velikost družin. Toda s prevzemom ključev delo še zdaleč ni bilo končano. »Kupi materiala so bili pred hišo, za hišo. Z balkona sem lahko skočil kar na kup zemlje,« se smeje spominja Zdenko. Pomanjkljivostim navkljub povedo, da so delavci delali od jutra do mraka, na koncu tudi ponoči, da so vaščani pred zimo dobili svoja bivališča.

Obnovo so vaščani različno dojemali – starejši zadržano, mladi bolj brezskrbno. Zdenko se z nasmehom spominja moža iz Sedla, ki je ob podatku, da imajo hiše garancijsko dobo petdeset ali šestdeset let, zaskrbljeno vprašal: »Ja, in kaj bo pa potem?« Možakar je bil star petdeset let. Jožica dodaja, da so mlajši na to gledali povsem drugače – kot štiriindvajsetletnica je pomislila le, da jih čez petdeset let tako ali tako ne bo več.

Za marsikoga je odplačevanje hiše predstavljalo veliko breme. Takratna mesečna plača je znašala približno 700 do 800 dinarjev, odvisno od službe. Srednje velika hiša pa je stala okoli 45 milijonov. Del stroškov so pokrila solidarnostna sredstva, del pa dolgoročna posojila. »Pri hiši je bila po navadi samo ena plača. In je bila trda,« pripoveduje Emil. Spomni se, da jih je rešila inflacija. Po očetovi smrti so ga poklicali iz banke v Tolminu, da pride podpisat naslednji obrok, saj je bila položnica zaradi visoke inflacije dražja od samega obroka kredita.

Čeprav so bila leta po potresu zaznamovana s krediti, odrekanjem in trdim delom, se vsi sogovorniki strinjajo v enem: brez izjemne organiziranosti in solidarnosti takratne družbe bi bila obnova neprimerno težja. Ljudje so pomagali drug drugemu, pomagali so prostovoljci, vojska, podjetja in številni posamezniki. Že 29. novembra, na praznik republike, so bili vaščani v svojih novih domovih. »Bili smo brez vode in elektrike. Ma ni važno. Toplo je bilo,« sklene Jožica.

[1] Posebni vzgojni in izobraževalni zavod Tolmin

[2] Sergej Kraigher je bil slovenski politik in partizan. Leta 1974 je bil izvoljen za prvega predsednika Predsedstva Socialistične republike Slovenije. Lidija Šentjurc je bila revolucionarka, političarka, bila je odlikovana z redom narodne herojinje. Bila je tudi žena Sergeja Kraigherja.