Začeti novo, drugačno življenje
V študijskem krožku Zgodbe iz ruševin smo obujali spomine na čas izpred 50 let. Kako so takrat mlade oči doživljale življenje po potresu, so pripovedovali udeleženci: Lenka Brus, Emil Čušin, Silva Čušin, Zdenko Marcola, Jožica Terlikar in Helena Hrast. Zgodbo o obnovi je z nami delila tudi Emilova sestra Nada Cencič.
»Jaz še vedno vsak dan pregledam potrese na ARSO,« pravi Helena. Njena odkritost sproži pogovor o nedavnih bližnjih in malo bolj oddaljenih potresih. »Okrog polnoči je zatreslo. Blizu Čedada je bilo. Enih 2,6 …,« se pogovarjajo udeleženci med sabo in vsi vedo, o čem govorijo.
Petdeset let po enem najhujših potresov v zgodovini Slovenije priznavajo, da je strah še vedno prisoten, skrit v njih. Hrup bučanja, ki spremlja potresne sunke, ga običajno prebudi iz podzavesti.
»Enkrat, okrog devetih zvečer je bilo, že nekaj let nazaj. Takrat se je tudi Lenkina mama močno prestrašila. Šla sem ven. Iztok mi je mogel ogrinjalo prinesti. Jaz sem se tako tresla … Pa ne, da bi hotela. Ampak nekaj sem imela v sebi, en čuden strah,« se spomni Helena.
O strahu se takrat, petdeset let nazaj, niso pogovarjali. Pogovarjali so se o obnovi, o rušitvi, o kreditih za obnovo. Družba je bila solidarna, celotna Jugoslavija je pomagala pri obnovi porušenih vasi. Delovne brigade, mladinske brigade, denarne pomoči, manifestne prireditve v podporo Posočju … Vse za odpravo posledic potresa in zagotovitev strehe nad glavo za ljudi, ki so jo v potresu izgubili.
O obnovi je bilo veliko napisanega. Malo manj o ljudeh in njihovem soočanju s strahom.
Začeti novo, drugačno življenje, v novih hišah – mladi s tem niso imeli težav. Lažje so se prilagodili novemu življenju kot starejši. »Hiša, hlev, živina, polje – to je bilo življenje na vasi,« pravi Helena. »Mlajši smo si že predstavljali novo življenje. Starejši pa … vseliti se v novo hišo, brez živine? Mislim, da je bil to povod za prezgodnje smrti.« Lenka potrdi in pove, kako to občuti sedaj, po petdesetih letih: »Takrat smo bili mladi, si izgubil hišo, je bilo hudo. Ma sedaj po petdesetih letih, potresa se ne bojim, ker imam to majhno hiško. Bojim se pa vetra. Bojim se, da mi veter odnese streho. In zdaj si predstavljam tiste starejše ljudi takrat … Kako je bilo njim hudo ob izgubi. Ko si starejši, drugače razmišljaš. Takrat ni nihče prišel k tem starejšim, jih vprašal, ali kdo rabi pomoč. Psihološko. Vsak se je zaprl vase,« pripoveduje Lenka.
Vsak je moral poskrbeti zase. Ljudje so se spraševali, kje bodo dobili prikolico, šotor. »Je šlo kar spontano naprej,« doda Emil. Začela se je obnova, sledil je septembrski potres, ki je porušil vas in poglobil strah. Zdaj so vaščani že vedeli, kaj pomeni bučanje, ki spremlja potresne sunke. Obnova vasi, postavljanje montažnih hiš je bilo pospešeno. Bolj ko se je jesen nagibala v zimo, daljše so bile ure dela. Proti koncu so delavci delali tudi po 24 ur, da so se vaščani s koncem novembra preselili v nove hiše.
Nada Cencič je v svoji zgodbi Zraslo je novo naselje opisala trenutke ob vselitvi: »Budno smo spremljali gradnjo vse do vselitve v montažno hišo. Prvi koraki po prostorih so nas navdušili. Vse je bilo čisto, novo, se svetilo, svetlo. Najprej smo šli v kopalnico in občudovali banjo, umivalnik, školjko, pipe. Pa stikala za bojler, ogrevanje prostora, luč. Nič več mrzle vode, lavorja, kahle, smo si govorili. Za celo vas so pripeljali štedilnike in peči za dnevno sobo. Bili smo zadovoljni, počutili smo se kot v hotelu. Pa kuhinja s pultom, dnevna soba. Vsa okna so imele rolete. Kar nekajkrat smo preizkušali vse novosti. Bili smo končno nekako pomirjeni in varni. Čeprav smo še dolgo tekali ven na prosto ob vsakem najmanjšem sunku.«
Obdobje po potresu je bilo za Podbelo in ostali Breginjski kot živahno. Na novo zgrajena vas, z novimi hišami, novemu življenju naproti. Leta 1977 je v Breginju TIK Kobarid odprl svojo enoto in prebivalcem Breginjskega kota ponudil zaposlitve. Mlade družine so ostale v Podbeli.
Po petdesetih letih …
Vas Podbela se turistično zelo razvija. Na drugi strani pa število vaščanov pada. Demografija je zagrizla v vas kot po drugih ruralnih območjih.
Kot za vsak mejnik v zgodovini, se vprašamo, ali se lahko kaj naučimo iz »zgodb iz ruševin«?
»Seveda. Tako kot se otroci v šoli učijo o 1. in 2. svetovni vojni,« odvrnejo udeleženci. Z zgodbami, ki so jih delili udeleženci, se učimo solidarnosti in medsebojne pomoči, učinkovitosti in moči trdega dela.
Ne pozabimo pa na lekcijo o posamezniku v odnosu do družbe: »Pogrešam tisto staro življenje pred potresom, ko smo se družili po hišah. Smo se dobili po hišah, malo poklepetali. Zdaj pa tega ni. Ne more biti, ker smo vsi zaprti pred televizijo,« pravi Helena in nehote opomni na drugo plat zgodbe.
Potres je po eni strani ljudi združil v solidarnosti pri obnovi hiš in vasi, je pa pripomogel tudi k individualizaciji in osamljenosti v procesu »obnavljanja« družbe.



