Pod Kozlovim robom

»Nekoč davno se je rodil dih, ki je preplavil vso zemljo. Od tedaj poljublja vse, česar se dotakne. /…/ ›Mami, ali poljublja tudi mene?‹ ›Seveda, le prisluhni si – ko vdihneš, te poljubi, ko izdihneš, gre ven in hitro znova k tebi, da te spet poljubi.‹ «

Pravljice Pod Kozlovim robom Marije Ferjančič tako nežno pobožajo otroško dušo in jih s toplino ter svetlobo besed zazibajo v miren spanec. S pretanjenim občutkom za otroško doživljanje sveta avtorica skozi 18 izvirnih pravljic ustvarja varen prostor, kjer se domišljija prepleta z resničnostjo, radovedna vprašanja pa najdejo smisel in pomirjujoče odgovore. Pri tem pogosto uporabi uokvirjeno obliko pripovedi, ki se začenja z večernim pogovorom in prehaja v zgodbo za lahko noč. S preprostimi, a globokimi prispodobami osvetljuje svet in v otroku vzbuja občutek varnosti, povezanosti in razumevanja. S podobo prstov na dlani tako denimo subtilno razgrne sporočilo o povezanosti in neizogibni potrebi po sodelovanju.

Marija Ferjančič je večino svojega življenja preživela na Postojnskem, v jeseni življenja pa se je vrnila nazaj na svojo rodno Tolminsko, kjer danes, še vedno energična in vesela, bogati lokalno literarno krajino. Je tudi članica Literarnega društva upokojencev Slovenije. Blizu sta ji tako proza, predvsem krajše forme, kot poezija. Navezanost in ljubezen do rodnih krajev se odražata v dejstvu, da je kar nekaj svojih zgodb napisala tudi v tolminskem narečju. Tudi delo Pod Kozlovim robom že z naslovom asociira na tolminski prostor, ki je avtorici, izhajajoči iz Zadlaz-Čadrga, posebej pri srcu.