Zavetišče na prevalu Globoko praznuje osemdeset let

Med številnimi dogodki v letošnjem, za tolminske planince jubilejnem letu, smo zabeležili tudi osemdesetletnico zavetišča na prevalu Globoko.

V nedeljo, 8. septembra 1946, ga je odprlo po vojni obnovljeno Planinsko društvo (PD) Tolmin. Po poročanju neznanega avtorja v takratni reviji Gore in ljudje (1946–2, str. 215), ki je v letih 1946 in 1947 začasno nadomestila Planinski vestnik, je šlo za prvi planinski objekt v osvobojeni Primorski.

V obnovo opustošene stavbe iz leta 1934, ki so jo za nadzor gibanja planincev v obmejnem pasu v poletnem času uporabljali italijanski finančniki (brigada Tolminske Ravne), je bilo vloženega veliko prostovoljnega dela in prispevkov, pomagala pa je tudi tedanja oblast. V skromno, tri krat štiri metre veliko zidano stavbo z oknoma na vzhodni in južni strani so namestili pograde s slamo, mizo in klopi. Pisec ni skrival ponosa, da so zavetišče »zgradili ravno tolminski puntarji«; ponosni so bili tudi planinski navdušenci, ki so na predvečer odprtja ob njem prižgali kres.

V naslednjih letih so se nad zavetiščem, zlasti pozimi, pogosto razbesnele surove naravne sile in ga poškodovale. Planinsko društvo ga je vztrajno popravljalo in obnavljalo ter ga ohranilo vse do danes. Ob nenadnih vremenskih preobratih ali neuspešnem iskanju poti v gosti megli so v njem planinci velikokrat našli varno zavetje.

Posebna zgodba je tudi današnja Koča na planini Razor, ki jo je PD Tolmin po vojni uredilo v opustošeni stavbi nekdanje fašistične mejne milice. Zahvaljujoč trudu neštetih prostovoljcev ter številnim poznejšim razširitvam in izboljšavam je danes sodobna in ekološko usmerjena planinska postojanka, ki gosti številne ljubitelje gora.