Kopa – del naše dediščine

Ko se v človeku porodi spomin, ki prikliče dobre občutke, takrat vzklije želja, da bi to ponovil. Ne sam, temveč s prijatelji. »Zakaj kopa?« »Ker je to delal moj nono.«

Znanje o pripravi kope se je v naših krajih prenašalo iz roda v rod ter povezovalo ljudi z gozdom, naravo in njihovim načinom življenja. Kopa ni bila le način pridobivanja oglja, ki so ga potrebovali v kovačijah, ampak tudi simbol trdega dela, vztrajnosti in povezanosti med ljudmi.

Prav z željo po ohranjanju tega spomina so se v zadnjem tednu septembra fantje s Pečin lotili priprave kope. »Pa poskusimo, saj bomo imeli oglje za žar,« so rekli. Že avgusta so požagali leskove grme, ki dajejo najboljšo surovino. Pri postavljanju kope, prižigu, nadzorovanju tlenja – skratka, pri vsem – je svoje znanje pokazal sosed iz Trebuše in ga nesebično delil z njimi.

Celoten proces je trajal skoraj teden dni. Kljub temu, da uspeh ni bil ravno popoln, so vaščani in naključni mimoidoči vse spremljali z veliko radovednosti in dobre volje. Dim in vonjave so celotni vasi dali prav posebno vzdušje.

Zakaj ohranjati našo nesnovno kulturno dediščino? V veliki meri nas v življenju vodijo čustva in občutki. Poznavanje lastne zgodovine je pomembno, ker nam velikokrat da odgovor na vprašanja, od kod izvira naša identiteta, zakaj se tako počutimo in kakšne so naše korenine.

Zavedanje, da pripadaš svoji skupnosti, ki ima svoje korenine, daje občutek varnosti ter moč za gradnjo prihodnosti. Prav v takšnih zgodbah – v prenosu znanja, skupnem delu in povezovanju ljudi – se skriva vrednost naše dediščine.