50. obletnica rušilnega potresa v Posočju in Furlaniji

Pred 50 leti, 6. maja 1976, je območje Furlanije - Julijske krajine in severozahodne Slovenije prizadel močan potres, ki je zahteval skoraj tisoč življenj ter povzročil ogromno materialno škodo.

Minuto pred 21. uro je območje stresel šibkejši potres z magnitudo 4,6, ob 21. uri pa je sledil rušilni sunek z magnitudo 6,5. Žarišče glavnega potresa je bilo v Huminu, severno od Vidma. Potresu so sledili številni popotresni sunki, najmočnejši pa je bil 15. septembra 1976 z magnitudo 5,9.

Tresenje tal so čutili v številnih evropskih državah, od Švice, Francije in Belgije do Poljske in Madžarske. Katastrofa je močno prizadela tudi Slovenijo, predvsem njen severozahodni del, zlasti območje današnje Občine Kobarid.

Skupaj s septembrskim potresom je bilo v nekdanji tolminski občini, kamor je spadala tudi današnja Občina Kobarid, poškodovanih 6.336 objektov. Med najbolj prizadetimi so bile vasi Podbela, Breginj, Robidišče, Grant, Kobarid, Ladra, Livške Ravne, Sedlo, Žaga in Srpenica. Ena oseba je izgubila življenje, 31 ljudi je bilo ranjenih. V krajih Breginj, Ladra, Smast, Trnovo in Srpenica je po potresu brez strehe nad glavo ostalo več kot 80 odstotkov prebivalcev.

V Italiji so bile posledice še hujše: umrlo je skoraj tisoč ljudi, več kot 2.500 jih je bilo ranjenih, brez strehe nad glavo je ostalo na tisoče prebivalcev. Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje so bila številna mesta in vasi v širšem nadžariščnem območju skoraj popolnoma uničena, med njimi Humin, Pušja vas in Osovk. 

Med starejšimi prebivalci Zgornjega Posočja so spomini na potres maja 1976 še vedno zelo živi. 

»Na začetku sploh nismo zaznali, da bi bil lahko potres tako katastrofalen. Mama mi je govorila, da tu pri nas večkrat malo potrese, da pa to ni nič takega. Tako tudi tisti prvi dan, tistega majskega večera, nismo slutili, da je bil to potres tako velike razsežnosti,« je za STA povedal prebivalec Breginja Pavel Tonkli, sicer predsednik Turističnega društva Breginj, ki skrbi za muzej v starem delu Breginja. »Tistega večera smo sedeli v kinu, ko je ob deveti uri začelo tresti pod nami. Mislili smo, da se nekdo norčuje iz nas. Ko je čez nekaj minut prišel pravi, najmočnejši potresni sunek, pa smo hiteli iz dvorane in noč preživeli na prostem,« je povedal Tonkli.

Dneva potresa se spominja tudi nekdanja učiteljica v Breginju Vida Škvor. Iz dotrajane šolske stavbe, ki so jo nameravali obnoviti, so ravno nosili dokumentacijo, ko se je zgodilo nekaj nenavadnega: v zraku so zagledali večji kos časopisnega papirja, ki se sploh ni premikal, temveč je le lebdel. Bližajočo se katastrofo je očitno napovedoval tudi nemir njenega komaj dobro leto starega otroka. V šolski stavbi je sicer imela tudi stanovanje. Ko je zvečer udaril potres, z majhnim otrokom ni mogla po stopnicah v pritličje. »V dnevni sobi se je vse nekako gugalo, nato pa so se pojavili še neki čudni glasovi, ki jih do takrat še nisem poznala, bilo je kot nekakšno sikanje in kasneje kot bobnenje. Podrl se je del stavbe, razmaknil pa se je tudi zid, da sem skozenj videla luno,« se spominja.

Kasneje so ji pomagali iz drugega nadstropja skozi okno, saj se je premaknilo tudi stopnišče in ni bilo več varno za uporabo. Domačinom so nato odprli tovarno, ki je takrat delovala v Breginju, kjer so lahko preživeli noč.

Pouka nekaj dni po potresu še ni bilo, nato pa so ga znova vzpostavili. Šoloobvezne otroke iz Breginjskega kota so poslali v Lovran, kjer so bivali v meščanski vili in tam tudi zaključili šolsko leto.

Tega se živo spominja tudi tedanja učenka osnovne šole v Breginju Tatjana Terlikar, ki danes sama poučuje v breginjski podružnični osnovni šoli. Otroci so imeli kljub prijaznosti domačinov in materinskemu odnosu tedanjih učiteljic predvsem veliko domotožje, je povedala v pogovoru za STA.

Prve štiri razrede osnovne šole v Breginju je tedaj obiskovalo 28 učencev v dveh kombiniranih razredih.

»Take vasi, kot je bil tedaj Breginj, si ne moreš več zamisliti, da bi jo še zgradili. Moramo pa pogledati naprej, življenje mora teči naprej,« je dejal Tonkli.

Številne objekte, ki jih niso utegnili sanirati po majskem potresu, je septembrski dokončno porušil.

Pri obnovi so pomagali številni prostovoljci in podjetja, ki so prebivalcem Zgornjega Posočja zagotovila predvsem dovolj bivalnih enot, česar se domačini še po toliko desetletjih s hvaležnostjo spominjajo.

Pomoč pa so domačini dobili tudi iz drugih republik nekdanje Jugoslavije – tako so v Breginju postavili novo zidano šolo že dobro leto po potresu, denar zanjo pa je prispevala Makedonija, zato so jo poimenovali po velikem makedonskem revolucionarju Gocetu Delčevu.

Breginj je pred potresom sicer veljal za biser značilne beneško-slovenske arhitekture s statusom spomenika prve kategorije. Potres je stari del kraja skoraj povsem uničil. Ostale so le tri hiše kot spomin na edinstveno arhitekturo.